Dr. Miha Potočnik (foto Ante Mahkota)

četrtek, 29. september 2022

115 let od rojstva dr. Mihe Potočnika, častnega predsednika PZS in legende slovenskega alpinizma

Dr. Miha Potočnik, starosta slovenskega planinstva, ki je bil med letoma 1952 in 1965 na čelu Gorske reševalne službe, med letoma 1965 in 1979 pa predsednik Planinske zveze Slovenije, kjer je svoje delovanje zaznamoval z odločilnimi koraki v alpinizmu, naravovarstvu, planinski infrastrukturi in kulturi. Poleg tega je bil eden najaktivnejših pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Igral je v filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine ter bil eden najzvestejših sodelavcev Planinskega vestnika.


Dr. Miha Potočnik (1907-1995), slovenski pravnik, planinski funkcionar, alpinist, gorski reševalec in naravovarstvenik, je na začetku gorniške poti vodil jeseniško podružnico Skale. Skupaj z Jožem Čopom in Stankom Tominškom (t. i. zlata naveza) je bil v obdobju med obema vojnama med najaktivnejšimi plezalci v slovenskih stenah, predvsem v Triglavskem pogorju. Zaigral je v prvem slovenskem planinskem in hkrati celovečernem filmu V Kraljestvu Zlatoroga (1930), nastopil tudi v celovečernem filmu Triglavske strmine (1932) in bil eden najzvestejših sodelavcev Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije.

Med letoma 1952 in 1965 je vodil Gorsko reševalno službo, med letoma 1965 in 1979 pa Planinsko zvezo Slovenije. Med pomembnejše poudarke njegovega predsednikovanja štejemo preprečitev gradnje nekaterih gorskemu okolju škodljivih načrtov in stik slovenskega alpinizma s svetovnim vrhom. Bil je eden izmed najaktivnejših pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka, sodeloval je tudi pri pripravi Zakona o TNP. Prvi častni predsednik Planinske zveze Slovenije je za delo na področju gorskega reševanja, alpinizma in za dolgoletno delo v PZS prejel Bloudkovo nagrado (1967), nagrado OF, red zaslug za narod s srebrno in zlato zvezdo, red dela z rdečo zastavo in srebrni častni znak svobode.

Leta 2018 je bil po njem poimenovan spominski park pred ljubljanskimi Žalami, v katerem je bil leto kasneje, na pobudo Planinske zveze Slovenije, odkrit tudi spomenika njemu v čast.


Oris lika in delovanja dr. Mihe Potočnika
 izpod peresa njegovega sina Mihe Potočnika ml. iz knjige Posušeni rožmarin (Planinska zveza Slovenije, 1996)
Življenjska planinska izpoved dr. Mihe Potočnika, staroste slovenskih planincev, enega tistih, za katerega lahko s Kugyjem rečemo, da mu je bilo planinstvo srčna zadeva.

Življenjska pot
Rodil se je kot sedmi otrok 29. septembra 1907 na Belci, tik pod Triglavom. V osnovno šolo je hodil na Dovjem, kjer ga je župnik Jakob Aljaž učil o zgodbah iz stare zaveze; govoril pa je veliko tudi o Triglavu, o hribih, o nenehnem boju za slovensko podobo slovenskih gora. Na Aljaževo pobudo je šel v gimnazijo v Kranj. Z odliko je opravil pravosodne študije na Ljubljanski univerzi, kjer je promoviral leta 1933. Nato se je skupaj z dr. Alešem Stanovnikom posvetil odvetniškemu poklicu. Vojno je prebil v zaporih, internaciji in narodnoosvobodilni vojski. Po osvoboditvi je bil najprej imenovan za direktorja jeseniške Železarne, jeseni 1947 pa je postal ljudski poslanec za Zgornjesavsko dolino in pomočnik ministra za komunalne zadeve LRS (od 1947 do 1953). Zatem je bil leto dni pomočnik sekretarja za zakonodajo, devet let tajnik Ljudske skupščine Slovenije, od leta 1963 do upokojitve pa je bil sodnik Ustavnega sodišča Slovenije.

Planinska pot
Tu velja spregovoriti predvsem o dr. Mihi Potočniku kot planincu. V družbi z Jožo Čopom, kasneje pa še z dr. Stankom Tominškom (te trojice se je po podelitvi zlatih znakov PZS oprijelo ime Zlata naveza) in s še nekaterimi plezalskimi tovariši je v letih od 1927 do 1940 preplezal vrsto prvenstvenih smeri v naših Julijcih, skupno 29. Zlepa ni bilo nedelje brez plezalskega načrta, leto za letom, in nabrala se je zbirka pomembnih vzponov, s kakršno se lahko pri nas le malokdo postavlja. "Bili so to veseli in razigrani časi," je napisal Miha v enem od svojih spisov. Ne le to, bili so uspešni in pomembni časi za naše planinstvo, ki se je šele z dr. Jugom začelo uveljavljati tudi v plezalstvu in s tem začelo tekmovati s tujci tudi v naših stenah. Miha je hodil na čelu tega zmagoslavnega pohoda, saj je bil dolga leta v vodstvu jeseniške Skale.

spomenik_potocnik_arhiv_franci_ekar
Delo v Planinski zvezi Slovenije in Gorski reševalni službi
Vsa leta po osvoboditvi je bil Miha na vodilnih mestih planinske organizacije. Po tragediji v Špiku je najprej stopil na čelo Gorske reševalne službe, ji postavil temelje, ki drže še danes, in jo uspešno vodil od leta 1952 do 1965. Tedaj je prevzel mesto predsednika Planinske zveze Slovenije za 14 let. V sedemdesetih letih se je članstvo zveze povzpelo na okroglih 100.000. Ko je Miha pripravljal družbeni dogovor o pomoči planinskim postojankam, je za moto na vrhu predloga napisal: "Planinsko gospodarstvo je kot pes v cerkvi: vsi ga brcajo, gospodar pa se ga sramuje." Takratni državni sekretar za finance ga je vprašal, če lahko iz besedila črta psa, sicer pa da je dogovor sprejemljiv. Miha je sklenil kupčijo: črtal je psa, dobil denar za postojanke in potem večkrat povedal, da je takrat prodal najdražjega in celo neobstoječega psa. Danes je ta dogovor vsebinsko vključen v proračun nove države v nekoliko drugačni obliki, toda z istim namenom.

S posebno skrbjo je nastopal na mednarodnih forumih, oprt na svoje predvojne mednarodno priznane uspehe, da bi priboril priznanje slovenskemu alpinizmu. Bil je reprezentativna slovenska osebnost. Po lastnih besedah je bil Miha mož "z velikimi željami in korajžnimi namerami". Od blizu je spoznal Vzhodne, Centralne in Zahodne Alpe, Centralni Kavkaz, Rocky Mountains, Grand Canyon in Yosemite v ZDA, Pamir v srcu Azije. Do smrti je bil častni predsednik PZS.

Planinski pisatelj
Miha je spadal med najzvestejše sodelavce Planinskega vestnika, ki se mu ni izneveril vse do smrti. V člankih je od leta 1925 dalje popisal vrsto plezalskih uspehov, vse do zrelih doživetij. Objavil je več planinskih knjig. Bil je spreten opisovalec, s klenim in čistim izrazom. Njegov slog je slonel na ljudskem izrazoslovju, ki mu je ves čas prirodno prihajal z jezika.

Igralec v planinskih filmih
Miha je igral v prvem slovenskem planinskem in hkrati celovečernem filmu V kraljestvu Zlatoroga (1930). Kmalu zatem je nastopil tudi v drugem celovečernem slovenskem filmu Triglavske strmine. Sodeloval je v oddajah o planinstvu, ob 80-letnici pa so za TV Slovenija posneli njegovo življenjsko planinsko izpoved.

Varstvo narave
Zaradi svojega življenja v naravi in povezanosti z njo je Miha že zgodaj postal naravovarstvenik. Brez njega ne bi tako kmalu dobili Triglavskega narodnega parka. V skupščini se je, po postavitvi hidroelektrarne Trnovo, uprl načrtom za oskrunitev Bohinjskega jezera. Skupaj s profesorjem Sajetom je sestavil prvo besedilo za slovensko ustavo leta 1963, kjer je pisalo: "Delovni ljudje imajo pravico delati in živeti v zdravem okolju." Tedaj je bilo to nekaj povsem novega. Bil je prvi predsednik sveta Triglavskega narodnega parka. S svojim delom in zgledom je prispeval k širjenju kulture medčloveških odnosov, kot tudi varovanju skupne naravne dediščine lepot Slovenije.

KO SE BOM NEKEGA JUTRA POSLOVIL,
NE ŽALUJTE, PRIJATLI,
OZRITE SE NA OŽARJENE VRHOVE
VZHAJAJOČEGA SONCA - TO JE ŽIVLJENJE!

Miha Potočnik ml.
----------------------
Več:
Franci Ekar: Ob stoletnici rojstva dr. Miha Potočnika (Planinski vestnik, september 2007)