četrtek, 21. februar 2019
Andrej Grmovšek: Kako vrtati v hribih?
Čeprav je (bil)
svedrovec obdolžen za »ubijalca nemogočega«, celo krivca za propad alpinizma,
je s časovne distance jasno, da je svedrovec »zmogel« le spremeniti alpinizem,
predvsem skalni. Nekako toliko kot klin pred njim in frend vštric z njim. Še posebej v (pre)obljudenih stenah Alp, kjer
danes skoraj ni več prostora za nove klasično varovane smeri (smeri varovane s
klini), je svedrovec odprl nove možnosti in omogočil intenziven razvoja skalnega
alpinizma –plezanja novih (delno) s svedrovci varovanih smeri. Trdim tudi, da
ob upoštevanju določenih pravil igre svedrovec ne rabi in ne sme ubiti
nemogočega in ne pomeni bližnjice k uspehu. A o teh pravilih več kasneje.
Najprej pa o najbolj žgoči dilemi – opremljanju obstoječih klasičnih smeri z novimi svedrovci. Sam sem v principu proti navrtavanju klasičnih smeri, še posebej tistih, kjer ni soglasja prvoplezalcev. Alpinistična smer je zame vedno tudi avtorsko delo, ki nakazuje drznost in sposobnost prvoplezalcev – torej je tudi športni dosežek. Obenem smer z leti postane tudi naša skupna alpinistična dediščina, ki jo je vredno (vsaj v čim večjem delu) ohranjati. Ob avanturi in premagovanju plezalnih težav je pomembna komponenta ponavljanja klasičnih smeri tudi nameščanje varovanja (ki je s premičnimi varovali (frendi, zatiči itd.) postalo v primerjavi s klasičnimi klini bistveno bolj razkošno, kakovostno in enostavno. Vse to daje tovrstnemu plezanju poseben čar, plezanje in varovanje se zlijeta v tehnično-taktični in psihološki izziv. Vse našteto in še marsikaj se z navrtavanjem klasičnih smeri spremeni, pogosto izniči.
Po drugi strani tudi najbolj zagrizeni konservativci, vključno z mano, nismo povsem odporni proti modernemu hiperpotrošniškemu in egoističnemu načinu življenja, ki ne prizanaša niti dojemanju gora in alpinizma. Ta trend je vedno bolj usmerjen v prilagajanje gorske narave in dediščine, tudi klasičnih alpinističnih smeri, našim željam in zmožnostim. Skupina plezalcev, ki bi tudi v slovenskih hribih želela več s svedrovci dobro opremljenih smeri, je verjetno vedno številčnejša. Ker pa je število »zanimivih« klasičnih smeri, pa tudi plezalni prostor nasploh (za plezanje zanimive stene), kljub drugačnemu mnenju posameznih idealistov, omejen, je konflikt interesov (ki se dogaja) neizbežen.
Za kolikor toliko prijazno sobivanje bo zato potreben kompromis, pa tudi (samo)omejevanje. Dejstvo je, da se spremembe v družbi (z zamikom) odražajo v okolju. Idealistično bo vztrajati, da v segmentu alpinistične dediščine – natančneje klasičnih smeri v naših stenah – ostane vse tako, kot je bilo pred desetletji, celo stoletji. Da zaključim razmišljanje. Na eni strani KA in alpinistično javnost, predvsem pa samosvoje posameznike svarim pred tem, da »požegna« samovoljno in brezglavo navrtavanje klasičnih smeri in s tem uniči avtorstvo prvoplezalcev, materialno in ideološko dediščino našega alpinizma ter možnost izkustva skalnoplezalne alpinistične »trad« avanture. Po drugi strani pa mi je jasno, da stvari (tudi alpinistične smeri) niso večne ter bosta morala KA in alpinistična javnost prisluhniti željam »modernih« uporabnikov slovenskih sten. Slovenski alpinistični etični kodeks povsem smiselno in zdravo obravnava tudi to tematiko (čeprav je vsebina zapisana nekoliko dvoumno) – izjemoma dopušča možnost, da se (ob soglasju avtorjev) s svedrovci opremi smeri, kjer je dosežen splošni dogovor na lokalni (slovenski) ravni. Potrebno bo le natančneje (in dovolj konzervativno) dodelati, kje, kako in še posebej koliko takšnih izjem je sprejemljivih in kdo in kako lahko odloča o izjemah (kdo in kako doseže dogovor na slovenski ravni).
In pri tem upoštevati tudi tole analizo. V slovenskih gorah je proti mojemu prvotnemu občutku (ob nespoštovanju etičnega kodeksa) navrtanih že več deset klasik. Deloma so jih navrtali njihovi avtorji sami (kar se mi zdi še sprejemljivo), deloma pa so to smeri, kjer kakšnega splošnega dogovora ni bilo. Kje? Smeri v Uršlji gori, Raduhi, Klemenči peči, Krofički, Beli peči, pa tudi kakšna nad Vršičem in verjetno še kje. Ne mnogo, pa vseeno. In še to. V slovenskih hribih imamo, vključno z navrtanimi klasikami, več kot dvesto športnih in modernih (s svedrovci na varovališčih in deloma v raztežajih) smeri, težavnosti od četrte pa do desete stopnje, dolžine do 700 metrov. Niti ne tako malo!? Kar nekaj izmed njih je potrebnih sanacije – zamenjave starih, dotrajanih svedrovcev. Zakaj ne bi bila to vrtalska prioriteta? Za kakršno koli odločanje pa bo pomembno ugotoviti tudi število tistih, ki si v naših hribih želijo plezanja navrtanih klasik in tistih, ki temu nasprotujejo.
Zdaj pa še o spregledani,
a pomembni vrtalski temi. Kako
navrtati smeri v hribih? O tem, da naj bo uporabljen kakovosten material in
vrtanje strokovno, ne bom izgubljal besed. Kako glede navrtavanja klasik? Če se že odločimo, da bomo sprejeli navrtavanje nekaj klasičnih smeri, izberimo
tiste, ki niso predstavljale mejnikov v razvoju alpinizma v naših hribih. Kljub
novim svedrovcem poskušajmo ohraniti čim več značaja, ki ga je imela smer po
prvenstvenem vzponu. Če sprejmemo svedrovce na varovališčih, se vsaj omejimo
pri vrtanju svedrovcev v raztežajih izključno na daljše odseke, kjer ni mogoče
urediti solidnega varovanja s premičnim varovanjem, ter morda zamenjavo
posameznih ključnih klinov s svedrovci. V popularnih klasičnih smereh se je
namreč od prvega vzpona večinoma nabralo neverjetno veliko klinov (ki prav tako
kazijo značaj smeri), zamenjava vseh s svedrovci pa bi pomenila še večje
razvrednotenje smeri.
Kako pa z vrtanjem
novih smeri? Bistvo o izbiri novih lepih linij je zapisal že Jaka. Prvoplezalci
si na področju vrtanja novih smeri jemljemo kar nekaj avtorske svobode (ki nam
jo dovoljuje tudi etični kodeks). Če že sprejmemo vrtanje »užitkarskih« oz. plaisir smeri, ki imajo v ozadju
predvsem cilj na videz varnega hedonističnega uživanja v plezalnem gibanju v
gorskem okolju, moramo ob tem skrbeti, da s tem ne uničimo sten in linij za
nadaljnji razvoj skalnega alpinizma, ki ohranja in bo ohranjal vsaj del starih
alpinističnih vrednot: raziskovanja, avanture, psihofizične iznajdljivosti,
obvladovanja rizika in strahu, ohranjanja »nemogočega«. Kako? Najprej z
opremljanjem smeri od spodaj. Le na ta način prvenstveni vzpon ohrani raziskovalni,
avanturistični in psihofizični napor ter
lahko ohrani tudi pojem nemogočega. Pri takem plezanju plezamo navzgor, iščemo
linijo in najboljše prehode in po potrebi (večinoma zataknjeni na hudičeve
krempeljce) vrtamo svedrovce. Če upoštevamo pravilo, da ne vrtamo naslednjega
svedrovca viseč v prejšnjem, ohranjamo tudi pojem nemogočega, saj moramo (ali
ne zmoremo) določene odseke splezati tudi brez njihove pomoči. Najbolje (in
težje) je, če te odseke plezamo prosto. Če poskušamo število uporabljenih
svedrovcev zmanjšati na minimum, bomo zagotovo trčili ob svoje meje in doživeli
pravo alpinistično avanturo, ki bo primerljiva klasičnim prvenstvenim vzponom.
Če pa smer navrtamo z vrha (tako, da se v steno spustimo od zgoraj in jo ob tem
opremimo s svedrovci) oziroma vrtamo svedrovce viseč iz svedrovcev, smo drugim
plezalcem »ukradli« možnost, da jo preplezajo kot prvi na veliko bolj etičen
način, ter hkrati prikrajšali sebe za prav posebno in unikatno alpinistično
izkušnjo.
Zato se zavzemam za to, da se slovenski alpinistični kodeks dopolni tudi z usmeritvami, kako se naj uporablja svedrovce v novih smereh ter po potrebi tudi, kako se naj navrtava klasike.
Andrej Grmovšek
Okrogla miza: Vrtanje - klin ali svedrovec? bo v okviru 13. Festivala gorniškega filma v petek, 22. februarja, ob 16. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Vstop na dogodek je prost, potrebujete pa brezplačno vstopnico, ki jo lahko dvignete na blagajni Cankarjevega doma ali jo naročite prek spleta (možnost print@home).
|